Nova vojna draži energente: se lahko ponovi leto 2022?
Dolgotrajnejše motnje na ključni oskrbovalni poti skozi Hormuško ožino bi v Evropi povzročile nov inflacijski val, pravi profesorica mednarodnega poslovanja na ljubljanski ekonomski fakulteti Maja Zalaznik.
Konflikt med ZDA in Izraelom ter Iranom, ki se je začel pred tednom dni, je ohromil promet skozi eno najpomembnejših pomorskih poti na svetu. Hormuško ožino med Iranom in Omanom prečka tretjina svetovnih količin nafte in petina utekočinjenega zemeljskega plina (LNG).
Ustavitev je dvignila borzne cene energentov, pretovora in nekaterih dobrin. Kitajska in Indija, pa tudi Evropa, se teden dni kasneje ponekod soočajo tudi z naraščajočimi tveganji glede oskrbe. Na drugi strani bi Rusija lahko imela koristi od rastočih cen in spreminjajočih se trgovinskih tokov.
Cene nafte so se dvignile z okoli 70 na 90 dolarjev za sod, kar so mnogi vozniki po Evropi že občutili v obliki višjih cen bencina, dizla, tudi kurilnega olja. Pri nas se cene teh energentov določajo za dvotedensko obdobje, prihodnja sprememba bo v torek. Vlada je že napovedala, da bo morebiten večji dvig blažila z nižanjem trošarin.
A najbolj črne napovedi pravijo, da bi lahko borzne cene nafte v primeru dolgotrajnejšega zaprtja ožine skočile podobno ali celo višje kot v času energetske krize leta 2022, ko so dosegle 122 dolarjev za sod.
Rast cen plina pri nas čuti industrija, medtem ko imajo tisti, ki se ogrevajo na plin, praviloma vnaprej določene cene za celo ogrevalno sezono in so za zdaj na varnem. Do konflikta sicer prihaja v času, ko so zaloge zemeljskega plina v EU pri 30 odstotkih, kar je precej pod običajnimi ravnmi za to letno obdobje. Manjša ponudba in azijska konkurenca bi lahko Evropi otežili ponovno polnjenje zalog do prihodnje zime.
Konflikt draži in otežuje tudi zračni in ladijski pretovor in turizem. O dogajanju smo se pogovarjali z Majo Zalaznik, profesorico mednarodnega poslovanja na ljubljanski ekonomski fakulteti.
Za zdaj na varni strani
Analitiki opozarjajo, da sta glavni spremenljivki, ki bosta določali razsežnost gospodarskih posledic konflikta na Bližjem vzhodu, sam obseg in predvsem dolžina trajanja. Ameriški predsednik Donald Trump je dejal, da bi lahko vojna, ki jo njegova administracija imenuje ‘operacija epska jeza’, trajala štiri ali pet tednov. Kakšne bi bile v tem primeru posledice za evropsko in slovensko gospodarstvo?
Posledice so tu že zdaj. Kot vidimo, so cene energentov zelo dinamične, zelo občutljive. Cena za 159-litrski sod se dviga, s čimer so učinki dogodkov v tej, za nas geografsko precej oddaljeni regiji, takoj postali globalni. In prav to je srž izjemno strateško pomembnih surovin, kot je nafta.
Hormuška ožina je žila, ki zagotavlja pretočnost nafte in zemeljskega plina in povezuje svet. Kitajska na primer kupuje več kot 90 odstotkov iranskega izvoza nafte, blokada tako vpliva na vse, saj smo globalno soodvisni.
Slovenija ima za zdaj dovolj rezerv, vsaj tako napovedujejo na ministrstvu. Hkrati smo tudi razpršili vire, zemeljski plin denimo uvažamo iz Alžirije in Azerbajdžana. To pomeni, da smo morda ta trenutek na varni strani. Kaj bo v nadaljevanju, pa je odvisno od geopolitičnega dogajanja v tem delu sveta.
Evropa pa bi lahko bolj in hitreje občutila posledice. Recimo Nemčija, Avstrija, Italija, Švica so izvoznice na območje Bližnjega vzhoda. Če je tam vojna, to lahko pomeni izgubo trga čez noč.
Zdi se mi, da se marsikdo vpraša, zakaj se recimo pri nafti tako hitro dviguje cena surove nafte v Evropi, ki vseeno ni zelo odvisna od dobav z Bližnjega vzhoda. Večina fizičnih tokov gre namreč proti Aziji.
Dobavni tokovi energentov so danes globalni.
Ko je bil leta 2021 zaradi nasedle ladje teden dni blokiran Sueški prekop in se je zaustavilo veliko ladij, je bil učinek podoben. To je vplivalo na zamude dobav surovin in izdelkov, zavarovanja za tovor in prevoze so se zvišala. Iskale so se druge poti in obvodi. Tako je tudi zdaj, pot okoli Rta dobre nade močno podaljša pot, s tem pa tudi poviša stroške.
Dobavne verige in distribucija postajajo prav zaradi globalne povezanosti eden ključnih elementov poslovanja in zaradi vseh geopolitičnih in strateških dogajanj vse bolj nepredvidljive. Vsi prevozniki, ladjarji, iščejo najbolj varno pot preprosto zato, ker se želijo zavarovati, in v tem trenutku so zelo omejeni. Varnost postaja ključna.
V Luki Koper pravijo, da k njim plujejo predvsem ladje z Daljnega vzhoda in da jih kriza na Bližnjem vzhodu prizadene bolj posredno. A delnica je od ponedeljka kar upadla, v četrtek si je potem sicer delno opomogla. Kako si to razlagate?
Borze so se odzvale. Frankfurtska, pa tudi naša, sta imeli že na prvi dan trgovanja nekaj odstotkov padca, čeprav morda v tem trenutku še ni neposrednih učinkov za borzna podjetja.
Seveda je vse odvisno od trajanja zaustavitve prometa skozi ožino in tudi od obsega vojaškega spopada v regiji Bližnjega vzhoda. Daljši, kot bo čas vseh teh izjemnih in zelo neljubih dogodkov, večji bo vpliv na gospodarstvo.
Se lahko cena nafte podvoji?
Kakšne pa bi bile posledice dolgotrajnejše prekinitve dobav prek ožine?
Že zdaj je veliko ugibanj, do kod bi lahko poskočila cena nafte. Nekatere ocene so celo do 150 dolarjev na sod. To je izjemen poskok in v resnici obstaja skrb, da bo to povzročilo veliko inflatornih vplivov.
In – na koncu verige smo vedno potrošniki, ki moramo to vse prevzeti, ne glede na to, na katerem delu sveta smo. Ena od ocen celo je, kot berem, da lahko trajno zvišanje cene nafte za 15 dolarjev za 159-litrski sod v Evropi cene življenjskih potrebščin dvigne tudi za pol odstotne točke.
Vemo, da pri energentih Evropa ni samooskrbna, prešli smo energetsko krizo v letu 2022, v takšnih razmerah smo soodvisni. Prav tukaj je lahko srž inflatornega vpliva in dviga cen življenjskih potrebščin. To je za Evropo zdaj lahko kar veliki izziv, kajti že tako je inflacija relativno visoka.
Predvsem pa omejitve na dobavni poti vodijo v omejevanje proizvodnje na tistih delih sveta, kamor je blago namenjeno. Tudi mi smo uvozniki iz Kitajske, z Bližnjega vzhoda in drugih trgov, kar pomeni omejenost dobav, zamude, višje stroške. Smo tudi izvozniki na različne trge. Zato so ti učinki lahko neposredni, pa tudi posredni.
Poleg tega je ta del sveta pomemben tudi za turizem. Trenutno so prekinjene praktično vse povezave. Posledice v zadnjih dneh spremljamo tako pri nas, kot denimo v Avstriji, kjer je število državljanov, ki so ostali v državah Bližnjega vzhoda, še večje. To vse kaže na globalno povezljivost, zaradi katere tak krizni trenutek vpliva na vse nas.
Tako se je med 27. februarjem in 3. marcem zmanjševal promet skozi Hormuško ožino.
Glavni ekonomist Evropske centralne banke (ECB) Philip Lane je ta teden v intervjuju za Financial Times omenil analizo ECB, narejeno po začetku vojne v Gazi v letu 2023, o učinkih delne blokade Hormuške ožine. Ta je pokazala, da bi že v primeru zmanjšanja dobav nafte in plina skozi ožino za tretjino, cene nafte, ki so bile takrat okoli 80 dolarjev za sod, poskočile na 130 dolarjev za sod. Rast v BDP evrskega območja bi bila v prihodnjem letu za 0,6 odstotne točke nižja, inflacija pa za več kot 0,8 odstotne točke višja. Mi pa zdaj govorimo o praktično popolni zaustavitvi dobav.
Kar nekaj scenarijev je glede na različno dolžino trajanja zaprtja lahko pred nami. Zato so bile prve špekulacije okrog 100, potem 130 in, kot že omenjeno, celo 150 dolarjev. To je lahko izjemen pritisk na gospodarstvo, na predelovalne dejavnosti, neposreden vpliv na stroške, izvajanje poslov, logistiko. In na koncu – na cene.
Ali pričakujete, da bodo ponovno potrebne proračunske intervencije, kot smo jih videli v času dveh zadnjih večjih šokov epidemije koronavirusa in energetske krize?
Predvidevam, da bo veliko usklajevanja, oziroma, če bo potrebno, bodo usklajevanja na evropski ravni, tako kot je bilo v energetski krizi.
Slovenija zaenkrat cene uravnava s prilagajanjem trošarin, tako da, kot kaže v tem kratkem obdobju, ni nekih izrazitih odstopanj. Je pa res, da na Hrvaškem in drugje že spremljamo rast cen goriva. Mislim, da zaenkrat naša vlada oziroma ministrstvo obvladuje situacijo.
Energenti v osrčju geopolitičnega boja
Kitajska je v četrtek, da bi preprečila motnje v oskrbi, rafinerijam prepovedala izvoz bencina in dizla. Bloomberg je poročal, da naj bi to že naredile tudi nekatere druge države, denimo Japonska, Indonezija, Indija. Se vam zdi, da lahko dogodki tudi v EU privedejo do novega vala protekcionističnih ukrepov, kot smo jih videli v času koronakrize in tudi energetske krize?
Vse dinamike geostrateških in političnih sprememb so povzročile, da se želijo gospodarstva zaščititi.
Več kot 50 let smo gradili multilateralizem in gospodarsko sodelovanje z namenom, da čim bolj liberaliziramo mednarodno menjavo, da skušamo zagotoviti globalno dostopnost do vseh izdelkov, rešitev, storitev, znanja.
Zdaj pa se vsi ti temelji obračajo na glavo, začenši s carinami oziroma ukrepi, ki jih je sprožil Donald Trump. To nakazuje, kako pomembno je še posebej zdaj ohranjati mir, gospodarsko stabilnost, kolikor je le mogoče. Hkrati se tudi ozreti vase in pogledati, kaj in katere potenciale še imamo, kaj lahko sami, neodvisno od drugega, proizvajamo doma in s čim uspešno konkuriramo na mednarodnih trgih. Ob tem pa ne gre pozabiti, da smo del EU, del velikega evropskega trga in da smo tudi v njem soodvisni.
Energenti so strateško zlato. Zato so izvor, lokacija, njihova cenovna dinamika, dobava, transport, tako strateško pomembni.
Maja Zalaznik, profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani
Evropska unija je po energetski krizi leta 2022 naredila načrt, kako bo povečala svojo odpornost na področju energentov. Se vam zdi, da smo danes bolj odporni na šoke pri dobavah?
Mislim, da je razpršila odvisnost. Hkrati pa so tudi države, recimo Slovenija, začele precej bolj načrtno razmišljati o ukrepih za večjo samooskrbo. O alternativnih energentih, recimo geotermalni energiji, sončnih elektrarnah in drugih rešitvah, kar nam lahko pomaga v kriznih trenutkih. Mislim, da je prav, da gremo po tej poti, da imamo jasen načrt energetske (samo)oskrbe.
Čeprav EU zmanjšuje svojo odvisnost od ruskega plina, se zdi, da želi tudi ruski predsednik Vladimir Putin, ki še vedno Evropi dobavlja 13 odstotkov plina, izkoristiti dogajanje. Pred dnevi je dejal, da bi lahko ruski dobavitelji zmanjšali dobave plina. EU je sicer nedavno sprejela načrt, da bo do konca prihodnjega leta nehala kupovati ruski plin.
Znašli smo se v geopolitični borbi, z gospodarskimi in drugimi težnjami. Energenti so strateško zlato. Zato so izvor, lokacija, njihova cenovna dinamika, dobava, transport, tako strateško pomembni.
Šoki in krize šibijo gospodarstvo
Smo pred parlamentarnimi volitvami, zdi se, da nova vlada ne bo imela ravno veliko časa za analize stanja. Kaj bodo po vaši oceni glavne sistemske spremembe, ki bi jih morala uvesti z vidika konkurenčnosti gospodarstva in tudi odpornosti?
Vsekakor nadaljevati z vlaganji v raziskave in razvoj, ki zdaj dosegajo dva odstotka BDP. Potrebno je povečati razvojno-inovacijski del, saj lahko prav z inovativnimi izdelki, rešitvami, storitvami krepimo položaj na mednarodnih trgih.
Hkrati razbremeniti stroške dela, vendar premišljeno in celovito glede na vse dajatve in davčne obremenitve. Predlagati razumen pristop, ki bi razbremenil gospodarstvo. Vemo, da dodana vrednost v predelovalnem delu ne narašča, ne ustvarimo je dovolj. Prav tako nismo povečali produktivnosti, kot smo si zadali v strategiji do leta 2030. Cilj je bil, da bi dosegli 95 odstotkov povprečja EU po BDP na zaposlenega po kupni moči. Danes smo nekje okoli 85 odstotkov tega povprečja.
To pomeni, da imamo še veliko možnosti, da izboljšamo pogoje za delovanje gospodarstva. Zato bi bilo prav, da vsaka vlada preko svojih mandatov izvaja sistemsko razvojno politiko z jasnimi in dogovorjenimi cilji. V pripravi je razvojna strategija Slovenije do leta 2040. To je priložnost, da ustvarimo za gospodarstvo predvidljivo okolje in dolgoročno naravnan razvoj.
Zato tudi poudarjam stroške dela, izvozne spodbude oziroma pogoje, ki bi izboljšali prisotnost naših podjetij na svetovnih trgih. Pa tudi krepitev vlaganj v razvoj in inovacije, ki pa morajo biti enostavno dostopna. Podjetja se danes ukvarjajo s preobsežnim administriranjem, namesto z dejanskim izvajanjem projektov. To ni dobro. Prav v tem bi lahko bolje zaupali gospodarstvu, da zna in zmore.
Prav tako veliko kriz in šokov, ki se zdaj dogajajo tako rekoč ves čas, gospodarstvo ne bo več zmoglo. Odpornost potrebuje trdne temelje. In te trdne temelje moramo ohranjati in graditi z dolgoročno vizijo in jasnimi cilji.
Geopolitični dejavniki pomembno vplivajo na poslovanje. Imamo administracijo Donalda Trumpa in njeno dinamično carinsko politiko, potem konflikte na različnih lokacijah ne tako zelo daleč od nas. Kaj vidite kot največji izziv za slovenska podjetja, ki poslujejo v mednarodnem okolju?
Kako ohraniti in zviševati dodano vrednost. Konkurenčnost mednarodnega okolja je izjemna. Eden od pomembnih razlogov je azijska konkurenca, visoka stopnja rasti teh trgov, njihovega razvoja. V zadnjem desetletju je na primer Kitajska dosegla izjemne preboje na posameznih področjih. Krepi se tudi Indija. Imamo tudi bazen arabskih držav, ki je ravno tako izjemno konkurenčen in prodoren.
In tukaj je Evropa, če pogledamo ključni nemški trg, pa tudi nekatere druge trge v EU, začela zaostajati. Naše celotno gospodarstvo pa je izvozno najbolj vezano prav na EU. In če pade bruto domači proizvod v Nemčiji, to pomeni tudi vrsto učinkov za slovenske proizvajalce, za slovenske dobavitelje.
Zato v mednarodnem poslovanju vedno skušamo doseči, da razpršimo tveganja in nismo vezani samo na en trg, na enega odjemalca ali na nekaj odjemalcev v isti regiji, ampak da skušamo prodirati naprej, prestopati nove meje. To pa je zahtevno in prinese nova tveganja.
Veliko kriz in šokov, ki se zdaj dogajajo tako rekoč ves čas, gospodarstvo ne bo več zmoglo.
Maja Zalaznik, profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani
Slovenija je v zadnjih letih načrtno krepila promocijo na bolj oddaljenih trgih, kot so Savdska Arabija, Kuvajt, Katar, tudi odnosi s Kitajsko so bolj intenzivni kot prej.
Razvijamo odnose z vsemi temi trgi, kar je tudi prav, saj moramo iskati nove poti. Ne smemo biti odvisni zgolj od enega območja, saj so priložnosti marsikje, še posebej na rastočih trgih. Imamo veliko znanj, tudi specializiranih znanj, rešitev, izdelkov, storitev. Način, kako jih umestiti na trg, pa je čedalje bolj zahteven.
Pri konfliktu na Bližnjem vzhodu se zdi zelo očitna postranska vloga Evrope v geopolitični igri. Čeprav sta napad izvedla zaveznika v Natu, nobena evropska država ni bila vnaprej obveščena. Ali in kako to vpliva na gospodarsko moč Evrope?
Evropa mora okrepiti svojo odpornost in ponovno postaviti razvojne temelje, saj je začela zaostajati za ostalimi razvitimi deli sveta. Mislim, da se komisija zdaj zelo trudi oziroma gre v pravo smer s tem, ko krepi investicijski del, razvojni del, raziskave. Največji izziv pa bo, kako vse dosežke konkurenčno umeščati v druge dele sveta in iz tega ustvariti ustrezno dodano vrednost.
Ne smemo se več ujeti v zanko birokratsko-administrativnega načina reševanja izzivov, ampak preprosto začeti zaupati tudi državam članicam, da zmorejo razvijati svojo gospodarsko politiko, seveda v skladu z usklajenimi direktivami in usmeritvami EU. Potrebno je sprostiti omejitve, ki v resnici velikokrat dušijo podjetja.
